DONAČKA GORA

Prva razstava o Donački gori, Kosovelov dom Sežana,

15. maj 2019 - 9. junij 2019

... Avtor se ustvarjalno vzpenja na Goro zato, da bi osvojil njeno bistvo, da bi začutil njeno prvinskost, da bi se mu razodelo novo, notranje spoznanje o njej, pa tudi o likovni govorici. Čeprav so njegove slike Donačke gore z okolico odsev soočanj, zaznav, doživetij in občutij vizualne stvarnosti ter vsega, kar je z njimi povezano, je njihova vsebina tista, ki jo polnomočno reflektirajo načini in pristopi likovne vizualizacije in likovna izrazna sredstva.

Slikarjeva ustvarjalna misel in z njo čopič preigravajo različne transformacije vizualnega sveta. Gora doživlja občutene likovne metamorfoze, od stanja, v katerem je real(istič)na, do ploskovne obravnave ali pa eksaktne, stroge linije, ki razumsko zariše in s tem obriše njeno temeljno pojavno obliko.

A zgodba o Gori, je tudi zgodba o življenju, o ljudeh, pa čeprav so ti le posredno, nevidno vtkani vanjo. Predvsem pa je to zgodba o slikarju, ki videno spreminja v slikarsko občuteno in simbolno sporočilno ter se ob tem neutrudno ukvarja z likovno problematiko vse tja do ustvarjanja novih konsekvenc s slikovnimi polji.

Ko se gledalec vzpne na Goro, se mu na široko odprejo tudi interpretativna obzorja Ernesta Artiča in spozna moč avtorjevega suverenega prehajanja med posnemanjem bistvenega in izražanjem najglobljega.

Anamarija Stibilj Šajn

 

Prva razstava Kosovelov dom Sežana

 

Druga razstava DOSOR Radenci

 

Tretja razstava Anina galerija Rogaška Slatina

 

 Donačka gora, gora z več imeni, od katerih v podnožju živeči domačini uporabljajo preprosto Gora, se dviguje v vzhodnem delu Štajerske, v bližini meje s Hrvaško, 884 metrov visoko. Kljub tej višini, v svojem imenu  ponosno nosi ime gora. V Sloveniji je zadnja iz karavanške verige, ki se z dvema gorama podobne višine zaključuje v sosednji državi Hrvaški.

Donačka gora je ženskega spola in je zato precej muhasta, kar so ugotovili že davno. Kljub temu življenje na in ob njej poteka, po do sedaj znanih podatkih, od pozne bronaste dobe naprej. Zadnje izkopanine so razkrile ostanke bivališč na njeni višine okrog 750 metrov, iz približno 800 let pred našim štetjem. Bili naj bi pastirji drobnice in obdelovalci zemlje na prilagojenem strmem pobočju, kjer naj bi prebivali približno od sto do, mogoče celo, dvesto let. (Informacija o raziskavah povzeta po poročilo o arheoloških raziskavah na Donački gori, Pokrajinski muzej Celje in Narodni muzej Slovenije)

V času rimskega imperija, ko so goro imenovali Mons Claudius (Claudijeva gora), je po njenem pobočju in ob vznožju potekala tlakovana rimska cesta, ki je povezovala Celeio in Petovio. V bližini Gore imamo vas Tlake, katere ime naj bi bilo povezano z ostanki tlakovane ceste proti gori.

Nekaj zgodb je povezanih z Goro. Nekatere se navezujejo na najdbe izkopanin na vrhu, njenih pobočjih, v okoliških vaseh in v Rogatcu.

Danes pohodniki in planinci radi obiskujejo Goro. Po nekaj različnih poteh se vzpenjajo na srednji ali vzhodni vrh, ki sta po grebenu povezana s pohodno potjo. Severni del Gore prekriva predvsem bukov gozd, zaščiten kot pragozd, na strmih kamnitih pobočjih najdemo Juvanov netresk in nekaj drugih redkih in zaščitenih rastlin po travnatih pobočjih.

Prijeten sprehod z malo truda in znoja vabi na Goro po stari planinski poti, prvi markirani planinski poti na Slovenskem, še iz polovice devetnajstega stoletja, ki jo je za potrebe obiskovalcev bližnjega zdravilišča Rogaške Slatine označil dr. Ernst Hilarius Frölich.

Mogoče se na Gori srečamo. 

Ernest